Novice

kritike in recenzije

Ostanki družine ali »za otroke gre«

Kriterij.si, 12. oktober 2020 ― Ostanki družine ali »za otroke gre« festival Mesto žensk 2020 Urednik Mon, 10/12/2020 - 19:29 Ostanki družine ali »za otroke gre« »He deals the cards as a meditation And those he plays never suspect He doesn't play for the money he wins He don't play for respect He deals the cards to find the answerThe sacred geometry of chanceThe hidden law of a probable outcome.« Sting, Shape of My Heart   Ob vstopu v prostor nas pričaka topla podoba matere gospodinje ob mizansceni, ki ji uspe vzpostaviti nostalgično in domačno asociativno polje, med predvajanjem Vrtiljaka, popevke Lada Leskovarja. Besedilo pesmi nakazuje določeno časovnost, znotraj katere poteka ponavljanje istega. To pa počnejo tudi vizualni elementi in prezenca ustvarjalke, ki se skozi spominsko konstrukcijo časa med nostalgijo in aktualnostjo giblje na čudni vrvi med sedanjim in preteklim. Učinek je podoben kot pri uspešnih sitcomih in TV-šovih, ki jim uspe s podobnimi vizualnimi elementi nagovarjati različne generacije. Zaradi subverzivnega konteksta lahko pričakujemo, da se bo ta domača podoba v naslednjem hipu razbila in prešla v psihološko grozljivko, kjer bo na plan stopila potlačena agresija razočarane gospodinje. A potem se zavemo prisotnosti otrok, ki se kmalu v bližnjih planih pojavijo tudi na platnu. V usta so jim položene različne izjave ločenk(e), ki razlagajo stanje po razhodu in nastopu vloge matere. Otroci imajo do njih seveda odtujen odnos – odšel je prezgodaj, ne želim biti samohranilka, hitro je našel novo, ne želim biti omejena na vlogo matere, mislim, da bi zavoljo družine morala vztrajati itd. Nekaj časa se lahko sprašujemo, ali otroci v tem kontekstu niso izkoriščeni, a le dokler ne dobimo uvida v celoto predstave. Kajti v tej predstavi gre ravno za otroke. Vse te izjave zanje namreč nimajo posebnega smisla. Izjave, ki so pogosto zaznamovane z različnimi kulturnimi in ideološkimi vplivi in njihovimi protislovji, v katere se zapletajo odrasli. Otroci pa se predvsem znajde

Val lepote se je nadaljeval ...

Kriterij.si, 9. oktober 2020 ― Val lepote se je nadaljeval ... festival Mladi levi 2020 Urednik Fri, 10/09/2020 - 14:34 Val lepote se je nadaljeval … Že zelo dolgo nisem potovala in bila v stiku z gledališčem, zato sem se veselila, da bom obiskala mednarodni festival Mladi levi v Ljubljani. Poleg vsega ostalega sem imela ponovno priložnost razmisliti o življenju, ki sem si ga izbrala, ter morda navezati nove stike in priti do novih ugotovitev. Sem si res izbrala pravo pot? Pozdravni nagovor je bil v slovenščini, zato moram priznati, da se ga nisem udeležila, sem pa, kot mi je bilo priporočeno, obiskala in si ogledala del otvoritvenega dogodka. Ta je bil organiziran sredi stanovanjskega naselja, kjer imajo lokalni stanovalci že okoli deset let svoje male skupnostne vrtove. Ko sem med sprehodom po vrtu dobila ravno pravi odmerek občudovanja vonja svežih paradižnikov, so obiskovalce povabili, naj se sprehodijo nazaj do ceste in počakajo. Pojavili sta se dve dekleti v kroksih, zelo neopernega izgleda, za kateri sem mislila, da se ukvarjata s svojimi vrtnimi opravili, ter začeli s Cvetnim duetom iz opere Lakmé. Čudovita glasova in čudovita pesem na tako nenavadnem kraju. Srce se mi je kar stopilo in zdelo se je, da tudi mnogim drugim. Kmalu se je dogodku pridružil še moški, oblečen v uličnega pometača, nato pa še Figaro na kolesu. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je naključnim mimoidočim mudilo mimo, da jih ne bi opazili ali da ne bi zmotili dogajanja. Morda pa se je ljudem res mudilo, čeprav sem prepričana, da to ni veljalo za vse sprehajalce psov. Ulične predstave bi lahko ponudile nekaj lepega ljudem, ki sicer ne bi pomislili na obisk takšnih dogodkov. Zgolj zato, da širijo lepoto. Toda kaj storiti z ljudmi, ki gredo mimo in se jim zdi, da ta lepota ni za njih? Da ne morejo sodelovati v njej, ker si je ne zaslužijo, na primer … Tudi meni so se namreč orosile oči, preprosto zato, ker je bilo vse skupaj nepričakovano in skorajda prelepo. Val lepote se je nadaljeval s solo predstavo, ki s

Med dvema ognjema

Kriterij.si, 9. oktober 2020 ― Med dvema ognjema festival Mesto žensk 2020 Urednik Fri, 10/09/2020 - 12:38 Med dvema ognjema »When we women offer our experience as our truth, as human truth, all the maps change. There are new mountains.« Ursula K. LeGuin 7. oktobra se je v Mestu žensk v Stari elektrarni odvilo sklepno dejanje trilogije o družinskih vlogah Nataše Živković, vsestranske performerke, med drugim lanske prejemnice nagrade Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa. V prvih dveh predstavah (prvenec »Prva ljubezen, drugič« ter »Zavoljoočeta«) je raziskovala odnose med materjo in hčerjo ter očetom in hčerjo ter potomko odigrala sama, v predstavi »Med dvema ognjema« pa je v vlogi starša, pa tudi (nekdanje) partnerke, kajti »življenje je vrtiljak«, pravi pesem Lada Leskovarja, ki je pospremila predstavo – v enem obdobju si sam otrok, v drugem imaš otroka. Natašino starševstvo je v zadnji predstavi pravzaprav dvojno: ni le mama svojemu otroku, marveč po svoje tudi svoji materi. Ta se je iz osebe, ki je fizično nastopala v hčerinem prvencu, zdaj spremenila v nekoga, ki je zgolj še glas na zvočnem posnetku. Slišimo lahko, kako si Nataša z materjo prizadeva zapeti otroško pesmico »Kuža pazi«, a materini možgani ne delujejo več kot prej: povrnjeni so skorajda na raven otroka, ki se pesmice in izgovarjave besed šele uči, ob tem pa se ji tragično zatika. Ni čudno, da se avtorici v tokratni konstelaciji vlog zastavi tudi naslednje vprašanje: »Ali bo moj sin človek, ki bo zmožen poskrbeti zame?« Učinek potujitve (ostranienie) torej prikazovanje navadnega v luči, kjer lahko to navadno uzremo drugače in znova preizprašamo, je avtorica dosegla tako, da je vsa razmišljanja, ki se ji pojavljajo o odnosih, položila v usta otrok, ki jih gledamo v videu, ki spremlja predstavo. Kadar govori otrok, smo na situacijo, o kateri govori, prisiljeni pogledati kot otrok, kar pomeni predvsem – na svež način. In to, o čemer govorijo ti otroci, je – ob omenjeni navezavi na mamo – predvsem
The Vast of Night (2019)

The Vast of Night (2019)

Filmski kotiček, 7. oktober 2020 ― Sierra McCormick & Jake Horowitz in The Vast of Night (2019), Foto: Slamdance Film Festival Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina  Leto: 2019 Žanri: drama, misterij, ZF Dolžina: 91',  Imdb  Režija:  Andrew Patterson Scenarij:  Andrew Patterson, Craig W. Sanger Igrajo: Sierra McCormick, Jake Horowitz, Gail Cronauer, Bruce Davis Petdesete, hladna vojna, vesoljska tekma, izmišljeno mestece Cayuga v New Mexicu in dva mlada osrednja protagonista – to so glavne sestavine impresivnega režijsko-scenarističnega prvenca Andrewa Pattersona. Fay je pravkar dobila svoj prvi prenosni magnetofon, s katerim se bo približala magičnemu svetu novinarstva in zanimivim zgodbam, ki jih je dotlej poslušala le na radiu. Punca v večernih urah honorarno dela na lokalni telefonski centrali, najbolje pa se počuti v družbi Everetta, gobčnega voditelja lokalne radijske postaje, ki kot bolj izkušen novinar spontano prevzame vlogo mentorja ob njenih prvih novinarskih korakih. V noči, ko se v mestu igra najpomembnejša košarkarska tekma sezone in ko se v lokalni športni dvorani zbere malodane celo mesto, Fay na telefonski liniji ujame nenavaden signal. Skrivnostno šumenje pošlje Everettu, ki pride na zanimivo idejo – posnete zvoke bo pustil v eter in poslušalce nočnega programa vprašal, ali so kdaj slišali kaj podobnega. Nedolgo po emitiranju signala v studio pokliče bivši pripadnik ameriške vojske in začne pripovedovati svojo zanimivo s skrivnostnim signalom povezano zgodbo. The Vast of Night s končno resolucijo ne ponudi nobenega presenečenja. Glede na vseskozi prisotna očitna namigovanja o možnem razpletu bi rekel, da avtorjev prvotni cilj niti ni bil ponuditi nekakšen veliki misterij in dih jemajoče sklepno dejanje. Menim, da je osnovni namen bil ustvariti zgodbo, ob kateri je prehojena pot v družbi protagonistov predvsem v funkciji ustvarjanja prepričljive izkušnje, ki gledalca popelje v eno zanimivo zgodovinsko obdobje in učinkovito poustvarja bivanjsko

Kritika logike kampanj: #jaztudi v kulturi

Kriterij.si, 6. oktober 2020 ― Kritika logike kampanj: #jaztudi v kulturi festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/06/2020 - 17:04 Kritika logike kampanj: #jaztudi v kulturi Uvod Zadnja leta prostor javne politične debate vse bolj zaznamuje logika kampanj, ki je posredno povezana z vse večjo polarizacijo političnega prostora in ima globoke in dolgoročne posledice za samo strukturo javnega govora. Kampanje namreč strukturno izključujejo možnost kritike, če ta kritika ni del kampanje (na način, da bi kritično napadala neko drugo kampanjo). Rečeno drugače: kampanje polarizirajo in izključujejo možnost vzpostavitve izraza, ki bi bil kampanjskemu mišljenju zunanji. Vsaka kritika neke kampanje je dojeta kot del neke protikampanje, katere namen naj bi bila diskreditacija in napad (»Kdor ni povsem brez rezerve z nami, je proti nam; kdor javno preizprašuje taktike in strategije kampanj, je kampanjam škodljiv.«) Negativni učinek, ki ga ima tovrstna logika na raznolikost, pluralnost in kompleksnost javnega izražanja, je več kot očiten. Tudi izhajajoč iz tega razmisleka sem sprejel povabilo k pisanju refleksije dogodka #jaztudi v kulturi, ki je v Stari elektrarni potekal v okviru festivala Mesto žensk. Kampanja, manifestirana v obliki odrskega dogodka (javnega branja pričevanj), namreč ponuja možnost preboja omejitev lastne kampanjske strukture in vzpostavitev polja kritike, značilnega za pisanje o odrskih dogodkih. Ta kritika naj bi bila, sledeč Kantovskim idealom, povsem zunanja polarizirajoči strukturni delitvi na tiste, ki so za, in tiste, ki so proti določeni kampanji. To seveda ne pomeni, da je kritik kot oseba nujno nevtralen do kampanje (sam zase si domišljam, da se zavzemam za večino idealov, ki jih zagovarja kampanja #jaztudi), temveč le, da skuša v svoji kritiki svojo pozicioniranost nekako izključiti.   Toda podobno kot v primeru Kantovih poskusov vzpostavitve polja transcedentalne čistosti, ki je prvi pogoj za možnost kritičnega mišljenja, mora biti tudi tu kritika sama izposta

»Jaz tudi« – nezmožnost preskoka iz individualnega v sistemsko in iz posamičnega v medpresečno

Kriterij.si, 6. oktober 2020 ― »Jaz tudi« – nezmožnost preskoka iz individualnega v sistemsko in iz posamičnega v medpresečno festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/06/2020 - 16:59 »Jaz tudi« – nezmožnost preskoka iz individualnega v sistemsko in iz posamičnega v medpresečno V ponedeljek, 28. septembra, je v Stari elektrarni v Ljubljani potekal dogodek #jaztudi v kulturi, ki ga je v sodelovanju z Mestom žensk pripravil Inštitut 8. marec. Po uvodnem nagovoru Nike Kovač, ki je občinstvo seznanila z nekaj osnovnimi podatki o spolnem nasilju, je sledilo branje izpovedi oseb, ki so v okviru kampanje #jaztudi spregovorile o svojih izkušnjah s spolnim nasiljem v polju kulture. Branju je sledila debata z občinstvom, v kateri je bilo podeljenih še nekaj osebnih izkušenj in uvidov v problematiko. Sama sem dogodek spremljala iz občinstva – a sem imela vendarle močan občutek osebne vpletenosti. Nika Kovač (Inštitut 8. marec) je že v uvodnem nagovoru omenila »primer Radaljac-Flisar«. Precej samozavestneje, kot bi to (če sploh bi) storila sama, me je vkalupirala v vlogo »žrtve spolnega nasilja«. Jaz pa se vse od leta 2016 počutim kot talka tega »primera« oziroma njegove družbene apropriacije; odvila se je tako bliskovito, da ji »takrat«, poleti 2016, nisem uspela slediti. Danes »primer« seveda živi že povsem svoje življenje – četudi še vedno jemlje od mojega imena in od mene kot kulturno-politične, pa tudi zasebne osebe. Sama se nimam za žrtev spolnega nasilja (a zdi se, da to nikogar, ki kakorkoli operira s »primerom«, ne zanima). Imam se za osebo, nad katero se je izvršila izraba položaja, imam se za prekarno delavko, ki so ji bile kršene delavske pravice, imam se za osebo, ki je na delovnem mestu doživela ekonomsko nasilje, pa tudi za osebo, ki je bila od nadrejenega sodelavca ospoljena in deležna seksizma. Sama prekinitev sklenjenih dogovorov o projektih in obstoječega sodelovanja z revijo Sodobnost je bila le del te slike – glavnino pritiska je zame pomenilo obdogajanje: šibki poskusi obrav
Kopfplatzen (2019)

Kopfplatzen (2019)

Filmski kotiček, 5. oktober 2020 ― aka Head Burst Max Riemelt & Oskar Netzel in Kopfplatzen (2019), Foto: Internationale Hofer Filmtage Slo naslov: - Drugi naslovi: Head Burst Država: Nemčija Jezik: nemščina Leto: 2019 Dolžina: 99',  Imdb Žanri: drama Režija: Savas Ceviz Scenarij: Savas Ceviz Igrajo: Max Riemelt, Oskar Netzel, Isabell Gerschke, Ercan Durmaz Pedofilija je ena izmed najtežjih in najbolj nezaželenih tem, ki od avtorjev in igralcev gotovo zahteva veliko poguma. Večina filmarjev se odloča za perspektivo žrtve ali tistih, ki v imenu žrtve iščejo pravico in kazen za storilce nepredstavljivih zločinov zoper najranljivejše med nami. Le redki se odločajo za perspektivo pedofila, iz katere narava teh dejanj deluje še bolj srhljivo (dober primer je Michael, celovečerni prvenec avstrijskega režiserja Markusa Schleinzerja). Še bolj redki so tisti, ki tej motnji poskušajo nadeti človeški obraz (na misel mi pride še en prvenec The Woodsman, ameriške režiserke Nicole Kassell).  Zdi se, da so tovrstni izzivi rezervirani za prvence, kajti tudi naslovni Kopflatzen je igrani prvenec nemškega režiserja Savasa Ceviza. V središču zgodbe je težaven obstoj trideset in nekaj letnega Markusa (odličen nastop Maxa Riemelta), samskega arhitekta, ki sleherno sekundo svojega težavnega življenja posveča boju s svojo motnjo. Morda na tej točki ni odveč povedati, da do samega konca filma nikoli ne pride do tistega najhujšega. Da Markus nikoli ne stori nepredstavljivo, čeprav ga njegovi nagoni nekaj krat pripeljejo zelo blizu.  Režiser nam protagonistov boj s samim seboj pokaže brez olepšav, z ustrezne distance, brez drobnih pozitivnih dejanj, s katerimi filmarji običajno iščejo simpatijo za svoje akterje. Ta distanca med drugim omogoči objektivno presojo problema in bolj trezno soočanje z neprijetno resnico, da seksualne usmeritve posameznika ni mogoče kontrolirati ali preoblikovati. Ali kot to razlaga psihiater, s pomočjo katerega Markus poskuša zatreti svoje nagone, ki mu pojasni, da se s
še novic